objava Šime Ivanjko:
Na potezi je Varuh človekovih pravic …
Ko sem pred nekaj dnevi na družbenem omrežju objavil (na novo spoznano) ugotovitev, da so strokovne službe Vlade Republike Slovenije pred 25 leti naknadno, po tem ko je Vlada določila vsebino Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), samovoljno dodale četrti in peti odstavek 27. členu citiranega zakona, ki določata ex lege dolžnost, da morajo delničarji oziroma družbeniki plačati obveznosti izbrisane družbe iz svojega lastnega premoženja, me mnogi sprašujejo, ali je podana možnost ustavne presoje omenjenega dejanja.
Ta kršitev ni bila znana javnosti, so pa določene osebe iz oblastnih struktur vedele za vsebino naknadnega vnosa omenjenih določb v Predlog zakona. Doslej v nobenem sodnem sporu oziroma v zvezi z navedeno temo, in tudi ne v večkratnem postopku presoje ustavnosti, ni bilo govora o omenjenem nesprejemljivem “popravljanju” predloga zakona.
Kot sem na družbenem omrežju že pojasnil, je Finančno ministrstvo, kot predlagatelj zakona, pripravilo Predlog zakona, brez določb o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike, in ga posredovalo Vladi, ki bi naj dokončno oblikovala njegovo vsebino. Vlada je na svoji seji dne 27. maja 1999 sprejela oziroma določila vsebino Predloga zakona brez omenjenih spornih določb. Strokovne službe Vlade so naslednji dan, 28. maja 1999, posredovale Državnemu zboru “popravljeni” Predlog zakona, v katerega so samovoljno vnesle omenjene sporne določbe. Iz zapisnika seje Vlade z dne 27. 5. 1999 ni razvidno, da je Vlada kar koli spreminjala v Predlogu zakona, ki ga je prejela s strani Ministrstva za finance.
Ta kršitev ni bila znana javnosti, so pa določene osebe nedvomno vedele za vsebino naknadnega vnosa omenjenih določb v Predlog zakona.
Glede vprašanja, ali bi Ustavno sodišče lahko presojalo ustavnost omenjenega ravnanja v postopku sprejemanja zakona, sem mnenja, da je to možno, s tem da predlog za ustavno presojo lahko vložijo le privilegirani predlagatelji: Varuh človekovih pravic, poslanci DZ ali Državni svet.
V 47. členu ZUstS je določeno, da Ustavno sodišče presoja zakone, ki več ne veljajo, posledice neustavnosti pa še niso odpravljene. Vsak postopek torej, ki se je začel na podlagi dotičnega nesrečnega zakona (zdaj so v postopku izvršbe), je takšen – posledice še niso odpravljene.
Menim, da bi po naravi stvari moral poseči v to problematiko Varuh človekovih pravic, z vložitvijo predloga za presojo ustavnosti ravnanja takratne strokovne službe Vlade oziroma ustavnosti postopka sprejetja zakona.
Kratka pravna utemeljitev:
Tretji odstavek 21. člena ZUstS določa, da US pri odločanju o ustavni skladnosti zakonov presodi tudi ustavnost in zakonitost postopkov, po katerih so bili sprejeti. Torej je presoja postopka vezana na vsebinsko presojo – če gre za kršitev človekovih pravic. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-128/93 pojasnilo, da skladno s 160. členom Ustave ni pristojno za odločanje o tem, ali je Državni zbor pri sprejemanju posameznega zakona upošteval določbe o postopku, ki jih vsebuje Poslovnik. Po stališču te odločbe je treba presoditi, ali so zatrjevane postopkovne nepravilnosti takšne, da lahko vplivajo na neustavnost zakona, saj nanjo ne more vplivati vsaka kršitev zakonodajnega postopka, ampak le kršitev tistih pravil, ki so določena z Ustavo. Tukaj ne gre za kršitev Poslovnika, temveč temeljev pravne države in vladavine prava.
Čeprav Ustava o vsebini posameznih zakonodajnih faz in postopkovnih vprašanjih glede oblikovanja predloga zakona nima določb, pa je vendar očitno, da ne more biti v skladu z Ustavo podtaknjen naknadni vnos določb v Predlog zakona, ki ogrožajo lastniško pravico.
V odločbi U-I-197/97 je Ustavno sodišče zapisalo, da zakonske določbe niso protiustavne samo, kadar je v neskladju z Ustavo njihova vsebina, ampak so lahko protiustavne tudi zaradi kršitve ustavno določenega postopka sprejema (sic)!
Z drugimi besedami: ustavna presoja postopka je precej omejena, a je vendarle možna takrat, ko je tudi očitek suma kršitve človekovih pravic, kar pa v dotičnem primeru ni sporno.
Prav z opisanim vsebinskim dodatkom v Predlogu zakona je poseženo v pravice lastnine in podjetništva (33. člen Ustave (lastnina) in 74. člen (podjetništvo)).
Varuh človekovih pravic je torej pristojen, in po mnenju mnogih tudi dolžan dokončati 25-letno kalvarijo več tisoč oškodovancev, ne glede na to, kako bo Ustavno sodišče odločilo, ali so tisoči oškodovancev ostali brez osebnega premoženja zaradi samovoljnega »popravljanja» Predloga zakona s strani strokovnih služb takratne Vlade. Z dokončno ustavno presojo bo možno vrniti zaupanje v pravno državo, ne glede na to, kako bo sodišče odločilo.
PS:
Glede na to, da je Varuh človekovih pravic doslej dosledno odklanjal kakršno koli aktivnost v zvezi z izbrisanimi pravnimi osebami, ni pričakovati, da bi vložil predlog za ustavno presojo na novo ugotovljenih nepravilnosti, ki so povzročile toliko škode državljanom Republike Slovenije. Glede na dosedanji molk političnih oblastnih organov v zvezi z Zakonom o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra, bo omenjeno vprašanje drugorazrednega pomena in spravljeno pod tepih .
Molk državnih organov ali tistega, ki bi morali ukrepati, resno ogroža zaupanje državljanov v pravno državo. Pravni sistem temelji na transparentnosti, odgovornosti in enakopravnosti pred zakonom. Če državni organi ne odgovarjajo pravočasno ali ustrezno na zahteve državljanov, to lahko vodi do občutka nepravičnosti in neenakosti, kar spodkopava temeljne vrednote pravne države. Zaupanje v pravosodni sistem in vladne institucije je ključno za delovanje demokracije …
objava Janez Mohorič
Prof., ob vsem tem vašim prizadevanju že skoraj četrt stoletja se poraja samo eno vprašanje, kdaj se bodo oblastniki zavedali, da so samo prvi med enakimi, da peljejo družbo v smeri čim bolj pravične družbe, brez šikaniranja, brez hinavščine. S pridobitvijo mandata si oblastniki ne bi smeli privoščiti nobene zlorabe, ki bi bila v škodo ljudi, da pa le ti sprejmejo zakon z fikcijo za nazaj (več kot 10 let), da lahko odvzamejo ljudem njihovo osebno premoženje, pa bi moralo reagirati tudi državno tožilstvo. Nekaj podobnega se je dogajalo leta 1945 z nacionalizacijo z to razliko, da tedaj ni nihče ostal brez strehe nad glavo. Po ZFPP pa so podjetnike in družbeniki dobesedno nagnali na cesto. Smo res pravna in socialna država, enakopravnih ljudi. Ne, ker vsi najodgovornejši odločevalci v RS že četrt stoletja vedo, da je bil ZFPP napaka, pa to prikrivajo z vso svojo nesluteno močjo oblastnikov, pravnih – zamegljenih tolmačenj, To lahko delajo, saj imajo neomejena sredstva, imajo neomejeno število “stroke”, kateri delujejo po nalogah “politike” napram več tisočem ljudem, kateri so popolnoma obubožali in nimajo sredstev niti za normalno življenje, kaj šele za drage odvetnike. To država ve in to ubogo rajo počasi izčrpava, počasi zadevo pometa pod preprogo. Predsednica RS naj bi bila predsednica vseh državljank in državljanov, pa nam odgovarja samo da nam želi veliko uspeha pri reševanju te zapletene zgodbe o prenosu obveznosti za več kot 10 let nazaj. Ne predsednica očitno ne more razumeti tisoče obubožanih katerim je ZFPP odvzel vse – dobesedno vse, osebno lastnino, ugled, da ne govorimo o životarjenju prizadetih, ne ga. predsednica tega ne more razumeti, gospa sedijo na milijonih.