Zloglasni ZFPP dobiva nove razsežnosti: pridobljeni so bili dokumenti iz arhiva Vlade RS, iz katerih je razvidno, da gre za sum zlorabe položaja glede dodatkov 4. in 5. točke 27. člena ZFPP
Članek je pripravljen za medije.
V preteklih 25 letih je več deset tisoč slovenskih državljanov oziroma prebivalcev obsojalo, pa tudi preklinjalo, v letu 1999 aktualno Vlado RS, ker je predlagala Državnemu zboru sprejetje najbolj spornega zakona v samostojni Sloveniji, ki je oškodoval več deset tisoč podjetnikov in družinskih članov za več kot 100 milijonov evrov in to na način, ki ga ne pozna nobena država. Gre za sprejetje Zakona o finančnem poslovanju podjetjih ( ZFPPod) po hitrem postopku v juniju leta 1999, o katerem je večkrat odločalo Ustavno sodišče in je Državni zbor 4-krat poskušal odpraviti oziroma omiliti škodljive posledice uveljavljanja omenjenega zakona. Še danes stotine prizadetih plačuje obveznosti na podlagi omenjenega zakona.
Po nekem nedojemljivem naključju sem povezan z sprejetjem nesrečnega zakona in že 25 let raziskujem kako in zakaj je bil sprejet tako škodljiv zakon, ki bo v slovenski pravni zgodovini zapisan kot groba napaka predlagatelja zakona oziroma zakonodajalca, ki je po hitrem postopku sprejel zakon, ne da bi se zavedal njegovih škodljivih posledic. Ker sem povezan s tem zakonom (nisem osebno med oškodovanci tega zakona), čutim poklicno odgovornost da seznanim slovensko javnost z najnovejšim odkritjem hudega koruptivnega dejanja; takratna Vlada RS ni predlagala določb v ZFPPod, ki so vzrok za oškodovanje tisoče podjetnikov in njihovih družinskih članov, temveč je to predlagala določena nepooblaščena oseba ali določena skupina zainteresiranih strokovnjakov, ki je sporne določbe podtaknila poslancem, kateri pa to v hitrem postopku sprejemanja zakona niso prepoznali. (sporni postopek glasovanja oziroma sprejetja ZFPPod v Državnem zboru je podrobneje obravnavan v moji monografiji»Zakaj ste nas kaznovali«, Kulturni center v Mariboru, 2021, vendar brez nedavno odkritih spoznanj na podlagi izvirnih dokumentov, ki mi niso bili prej dostopni).
Spornost ZFPPod
ZFPPod je sporen tako z vidika vsebine kot tudi vidika nomotehnike. V osnovi gre za abecedo ekonomskega poslovanja v krizi. To je eden od redkih zakonov, ki nima nobenih kazenskih določb. Predvsem opredeljuje načela podjetniškega poslovanja in postopanja v primeru, če gospodarska družba ni aktivna oziroma usklajena z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD). Pravna spornost tega zakona je v četrtem in petem odstavku 27. člena, ki urejata prenos obveznosti izbrisane družbe na družbenike oziroma delničarje;
»(4) V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD«.
(5) Določba drugega in tretjega odstavke 394. člena ZGD se smiselno uporablja tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena.«
Vse ostale določbe o izbrisu družb so nesporne. Sporne so le določbe o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje.
Postopek nastajanja osnutka ZFPPod
Ob koncu leta 1998 je bil na področju podjetništva zaznan problem nezaščitenosti malih praviloma družinskih podjetij pred agresivnim poslovanjem velikih gospodarskih sistemov. Mala gospodarska podjetja so bila praviloma podizvajalci velikih sistemov, ki pa niso pravočasno ali pa sploh niso plačevali svojih obveznosti podizvajalcem. To je zaznalo predvsem Ministrstvo za drobno gospodarstvo in turizem katerega sedež je bil takrat v Mariboru. Takratni minister Janko Razgoršek je naročil Pravni fakulteti Univeze v Mariboru izdelavo Osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetjih. O tem je obvestil Vlado RS na seji 14. januarja 1999. Izdelava osnutka mi je bila zaupana kot predstojniku Katedre za gospodarsko pravo in sem ga opravil z oblikovanjem celotne vsebine Osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetjih že v februarju 1999. Omenjeni osnutek je bil v javni obravnavi do maja 1999. V začetku maja je bil sklican končni sestanek predstavnikov vseh ministrstev z namenom, da se preučijo pripombe in predlogi omenjenemu osnutku ZFPPod in se oblikuje dokončno besedilo. Na omenjeni seji pri Ministrstvu za pravosodje je predsednik Sodniškega društva Aleš Zalar, ki je bil tudi predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, predložil v ciklostirani obliki Osnutek zakona o izbrisu z zakonom neusklajenih družb s prenosom dolgov na družbenike in delničarje, ki je v 27.členu vseboval zgoraj navedene določbe 4. in 5. odstavka. Bistvo teh določb je ex lege prenos obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje. Omenjeni določbi se sklicujeta na 394. člen ZGD, ki ureja prostovoljno prenehanje gospodarskih družb brez likvidacije in prostovoljni prevzem obveznosti družbe, ki je prenehala po sklepu družbenikov in to v primeru, če se v roku enega leta ugotovi, da družba pred prenehanjem ni poravnala določenih obveznosti. Glede na to, da sem bil avtor zakonskega besedila o omenjenem postopku v ZGD in dobro poznal njegovo vsebino ter namen, kot član Komisije za izdelavo ZGD 1991-1993 sem opozoril prisotne zlasti pa Ministra za pravosodje Marušiča da so določila 4. in 5. odstavka 27.člena osnutka, ki ga je predložilo Sodniško društvo nesprejemljiva z vidika korporacijskega prava. Minister je na podlagi mojega pojasnila zavrnil predlog, da bi se razpravljalo o tem osnutku. Prisotni minister za finance Gaspari je predlagal, da bo njegovo ministrstvo združilo oba osnutka in pripravilo predlog za Državni zbor. Strokovne službe Ministrstva za finance so opravile združitev obeh osnutkov tako da so prevzele naslov Osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetjih in mu dodale celotno vsebino iz Osnutka, ki ga je predložilo Sodniško društvo oziroma Aleš Zalar.
Koruptivni poseg v vsebino zakona
Finančno ministrstvo je tako »združen« osnutek predlagalo 13.5.1999 Vladi RS kot predlog, vendar v tem predlogu ni bilo spornih določb 4. in 5. odstavka 27.člena. Glede na to, da je Služba za zakonodajo dne 17. 5.1999 imela nekatere pripombe na omenjeni Predlog zakona, je Ministrstvo za finance upoštevalo omenjene pripombe in takratni Vladi RS 25.5.1999 predlagalo končni tekst Predloga zakona. Ta predlog tudi ni vseboval določb o prenosu obveznosti na podlagi 27. člena. Iz zapisnika seje Vlade z dne 27.5.1999 pod tč.7 je razvidno da je Vlada RS sprejela predlog ministrstva in iz zapisnika ni razvidno, da bi Vlada spreminjala tekst predloga, ki ga je predložilo Ministrstvo za finance in ni dopolnjevala 27.člen. Dne 28.5.1999, torej dan po tem ko je Vlada določila končno vsebino omenjenega Predloga, je določena oseba v sestavi strokovne službe Vlade RS, sama ali po naročilu nekoga, dodala sporni in škodljivi določbi 4. in 5. odstavka 27.člena Predloga in skupaj z vsebino določeno s strani Vlade, poslala predsedniku Državnega zbora kot vladni predlog zakona v hitri postopek. Posebej je zanimivo, da so v obrazložitvi Predloga zakona omenjene določbe prvih treh odstavkov 27.člena Predloga, vendar ni nobene besede o vsebini 4. in 5. odstavka 27.člena, oziroma obrazložitev Predloga ne vsebuje nobenega prenosa dolgov izbrisanih družb na delničarje oziroma družbenike. Torej Vlada RS leta 1999 ni predlagala sporne določbe o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje, kot se je to prikazovalo v teoriji in praksi in v tisočih sodnih postopkov, vključujoč tudi Ustavno sodišče, ki je večkrat posegalo v omenjeni določbi.
Možnost ustavne presoje sprejetja ZFPPod?
Glede na ugotovljeno dejstvo, da je nekdo samovoljno posegel v oblikovanje Predloga zakona, vedoč, da poslanci ne bodo opazili podtaknjenih določb Predloga, ki so bile naknadno vnesene v vsebino predloga, se zastavlja vprašanje, ali bi Ustavno sodišče lahko presojalo ustavnost omenjenega ravnanja v postopku sprejemanja zakona. To je sicer možno, s tem da predlog za ustavno presojo lahko vložijo le privilegirani predlagatelji, kot so Varuh človekovih pravic, poslanci Državnega zbora ali Državni svet. V 47. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZustS) je določeno, da Ustavno sodišče presoja zakone, ki več ne veljajo, posledice neustavnosti pa še niso odpravljene. Vsak postopek torej, ki se je začel na podlagi dotičnega nesrečnega zakona (zdaj so v postopku izvršbe), je takšen – posledice še niso odpravljene. Tretji odstavek 21. člena ZUstS določa da Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni skladnosti zakonov presodi tudi ustavnost in zakonitost postopkov, po katerih so bili sprejeti. Torej je presoja postopka vezana na vsebinsko presojo, če gre za kršitev človekovih pravic. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-128/93 pojasnilo, da skladno s 160. členom Ustave ni pristojno za odločanje o tem, ali je Državni zbor pri sprejemanju posameznega zakona upošteval določbe o postopku, ki jih vsebuje Poslovnik. Po stališču te odločbe je treba presoditi, ali so zatrjevane postopkovne nepravilnosti takšne, da lahko vplivajo na neustavnost zakona, saj nanjo ne more vplivati vsaka kršitev zakonodajnega postopka, ampak le kršitev tistih pravil, ki so določena z Ustavo. Tukaj ne gre za kršitev Poslovnika, temveč temeljev pravne države in vladavine prava.Čeprav Ustava o vsebini posameznih zakonodajnih faz in postopkovnih vprašanjih glede oblikovanja predloga zakona nima določb, pa je vendar očitno, da ne more biti v skladu z Ustavo podtaknjen naknadni vnos določb v Predlog zakona, ki ogrožajo lastniško pravico. V odločbi U-I-197/97 je Ustavno sodišče zapisalo, da zakonske določbe niso protiustavne samo, kadar je v neskladju z Ustavo njihova vsebina, ampak so lahko protiustavne tudi zaradi kršitve ustavno določenega postopka sprejema (sic)! Z drugimi besedami: ustavna presoja postopka je precej omejena, a je vendarle možna takrat, ko gre tudi za očitek suma kršitve človekovih pravic, kar pa v dotičnem primeru ni sporno.
Po naravi stvari bi v to problematiko moral poseči Varuh človekovih pravic z vložitvijo predloga za presojo ustavnosti postopka sprejetja zakona, vendar to ni mogoče pričakovati od sedanjega Varuha, saj je doslej vedno zavračal vse možnosti poseganja v to problematiko. S objavo tega stališča se strinja tudi pred kratkim ustanovljeno Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti, v katero se združujejo doktorji in magistri pravnih znanosti, z namenom povezovanja in prispevanja višji kvaliteti uveljavljanja vladavine prava in načela delovanja pravne države. Zaradi zavračanja da bi posegel v omenjeno problematiko, Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti ne podpira sedanjega Varuha človekovih pravic Petra Svetino, da bi nadaljeval svojo funkcijo v naslednjem mandatu.
Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, zastopnik Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti