Tomislav Nikolić
Analiza odločb Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče (v nadaljevanju US) je do sedaj 3-krat presojalo zakone, ki so vezani na problematiko družbenikov izbrisanih podjetij, in sicer v letih 2002, 2012 ter 2024. Pri tem njihova obravnava ter končna odločba zbujajo resne pomisleke v njegovo objektivnost.
Odločba U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002
Za Odločbo U-I-135/00-77, zaradi njene pomembnosti, lahko mirne duše trdimo da je to odločba US, ki bi se morala zapisati v zgodovini kot ena izmed najbolj spornih sodnih odločb vsaj v samostojni Sloveniji, če ne celo še dlje.
Zaradi naraščajoče plačilne nediscipline je Državni zbor 24.6.1999 sprejel Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Ta je med drugim v svojem 25. členu določil pogoje za izbris iz registra gospodarske družbe registrirane kot d.d. in d.o.o., ter v 27. členu uzakonil prenos obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike. Sklepi o začetku postopka izbrisa so se po 2.odstavku 29.člena ZFPPod vročali samo gospodarskim družbam. V četrtem odstavku 27. člena je zapisano naslednje: ‘V primeru prvega odstavka tega člena se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD.’ Tedanji Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) je v 394. členu določal pogoje za prenehanje družbe po skrajšanem postopku, ki temeljijo na prostovoljni odločitvi družbenikov oz. delničarjev. Ker so registrska sodišča začela sprožati postopke izbrisa po 27. členu ZFPPod, ne da bi preverjala ali so njeni družbeniki resnično prostovoljno sprožili postopek prenehanja, je na Ustavno sodišče (US) prispelo večje število pobud (več kot 20), ki so bile združene v U-I-135/00. Dne 9.10.2002 je US sprejelo odločbo U-I-135/00-77, v kateri je med drugim odločilo, da drugi odstavek 29. člena ni v neskladju z Ustavo (1. točka), da se četrti odstavek 27. člena ZFPPod razveljavi, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe (2. točka) ter da je druga točka izreka te odločbe pravna podlaga za uveljavljanje regresnega zahtevka družbenikov, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe v razmerju do družbenikov, ki odgovarjajo za obveznosti družbe (4. točka). Pri tem je delno odklonilno in delno pritrdilno mnenje podala ustavna sodnica dr. Dragica Wedam Lukić.
Poglejmo utemeljitve pri najbolj spornih odločitvah. Pri presoji drugega odstavka 29. člena ZFPPod je v 59. točki odločbe zapisano da bi bila osebna vročitev posameznim (dejanskim) družbenikom oziroma delničarjev ne samo časovno zamudna, ampak v mnogih primerih celo nemogoča. Zato je zakonodajalec, da bi sploh omogočil pravico do pritožbe, moral določiti drugo vrsto vročitve, tako da je glede na z ZGD predpisano dolžnost ravnanja poslovodje oziroma uprave družbe in družbenikov oziroma delničarjev samih, ter glede na rok za vložitev pravnega sredstva, javna objava sklepov v sodnem registru oziroma v Uradnem listu najprimernejša (sklepa o uvedbi postopka in sklepa o izbrisu respektivno, opomba avtorja), in zato v tem primeru ne gre za poseg v pravico iz 25. člena Ustave, temveč za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe (drugi odstavek 15. člena Ustave). V svojem ločenem odklonilnem mnenju je D.Wedam Lukić zapisala da izključitev osebne vročitve ne pomeni samo posega v pravico do pritožbe, temveč tudi poseg v pravico do poštenega sojenja iz 22.člena Ustave. Pri tem je še opozorila da se Sklep o začetku postopka ne objavi niti v Uradnem listu, kar po njenem mnenju ni mogoče šteti niti za nadomestno obliko vročitve, ter zaradi tega da izpodbijana ureditev krši pravico družbenikov do poštenega sojenja iz 22.člena Ustave.
US se je odločilo da presodi ali je izpodbijana ureditev glede določitve določitve neomejene odgovornosti družbenikov v skladu z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Pri tem je ugotovilo da naj bi postali družbeniki izbrisanih družb tudi delavci, ki so certifikate zamenjali za deleže družb, kot tudi delavci, ki so deleže družb prejeli namesto premalo izplačanih plač, itn. Takšni primeri so opozorili, da izpodbijana ureditev ni prizadela samo t.i. pravih, aktivnih družbenikov, ampak tudi tiste, ki so to postali po sili razmer takratnega tranzicijskega obdobja ali iz drugih od njih neodvisnih razlogov. Prizadela je torej tudi t.i. neprave, pasivne družbenike. Ti se praviloma niso zavedali, da so družbeniki družbe, prav tako niso imeli ne vedenja ne interesa sodelovati pri upravljanju take družbe (42.točka). Pri tem se je za delitev družbenikov na aktivne in pasivne oprlo na članek avtorja B.Rejca ‘Spregled pravne osebnosti kapitalske gospodarske družbe’. V tem članku je bila podana definicija aktivnega in pasivnega družbenika na naslednji način: ‘Glede na sodelovanje družbenikov pri upravljanju družbe delimo družbenike na aktivne in pasivne. V prvem primeru ima družbenik določen delež v družbi in se aktivno vmešava v poslovanje (vodenje poslov) oziroma upravljanje družbe (odločanje na skupščini družbenikov). V primeru pasivnih družbenikov pa ima družbenik določen delež, a se v upravljanje družbe ne vmešava in se tudi ne udeležuje skupščine družbenikov. Na strani pasivnih družbenikov bi bilo skrajno nezaželeno, če bi sodišče kljub njihovi pasivnosti spregledalo pravno osebnost in bi tudi tovrstni družbeniki odgovarjali za obveznosti družbe.’ Poleg tega je v tem članku zapisano naslednje: ‘V četrti točki 27. člena se je ZFPPod odmaknil od načela, da za obveznosti družbenikov odgovarjajo zgolj družbeniki, ki aktivno sodelujejo pri upravljanju družbe. V primeru izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije po ZFPPod se namreč šteje, da so družbeniki podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD. Glede odgovornosti družbenikov je ta izjava pomembna v delu, v katerem družbeniki s tem prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Ker se po ZFPPod šteje, da so družbeniki to izjavo podali, kadar pride do prenehanja družbe po skrajšanem postopku, urejenem v tem zakonu, to pomeni, da družbeniki proti svoji volji (in morda celo ne da bi se tega sploh zavedali), nase »prevzemajo« obveznosti. In to kljub svoji pasivnosti pri upravljanju družbe. S tem pa se njihova odgovornost spremeni iz subjektivne v objektivno. Po eni strani je takšno določilo v nasprotju z načelom subjektivne odgovornosti na strani družbenikov, ki ga uvaja ZGD. Po drugi strani je tovrstno določilo v zdajšnjih tržnih razmerah nezaželeno in nevarno… Določila 27.člena ZFPPod pomenijo radikalen odmik od načela subjektivne odgovornosti družbenikov pri spregledu pravne osebnosti po ZGD in odpirajo možnost, da bodo za obveznosti družbe odgovarjali tudi pasivni družbeniki. Po eni strani tako ZFPPod posega ravno na področje, na katerem je spregled pravne osebnosti najmanj zaželen in lahko celo škodljiv za tržno gospodarstvo. Po drugi stani pa ZFPPod tudi spreminja »pravila igre«, kot jih je uredil ZGD. Iz tega razloga je veljavnost 27. člena ZFPPod za že obstoječe kapitalske gospodarske družbe tudi ustavno sporna. Ker 27. člen ZFPPod tako radikalno posega v določila ZGD (subjektivna odgovornost družbenikov) ter je poleg tega v veliki meri v nasprotju ravno z razlogi, na katerih temelji neodgovornost pasivnih družbenikov, bi veljalo razmisliti o smislenosti in koristnosti tega določila in ga odpraviti. Tudi če se na trgu (oziroma bolje, v sodnem registru) nahaja večje število »mrtvih družb«, bi bilo potrebno to nezaželeno stanje odpraviti na drugačen način, ki ne bo tako bistveno posegal tako v že obstoječa »pravila igre« kot tudi v splošna načela ZGD v zvezi s pogoji za spregled pravne osebnosti.’ Zaradi tega lahko utemeljeno sumimo da se je večina ustavnih sodnikov in sodnic odmaknila od proste presoje dejstev, do katere je upravičena, ter Zakona o ustavnem sodišču.
Pri presoji četrtega in petega odstavka 27. člena je v 75. točki odločbe U-I-135/00-77 med drugim zapisano naslednje: ‘S sklicevanjem na 394. člen ZGD, v katerem je navedena izjava določena kot temelj za to, da družba lahko preneha brez likvidacije, kaže na to, da je zakonodajalec uporabil (izpodbojno) pravno domnevo, da so delničarji sami želeli likvidirati družbo (izpodbojno zato, ker je dana možnost ugovora po 30. členu ZFPPod). Če torej zoper sklep o izbrisu ni bil vložen ugovor ali pa je bil zavržen oziroma zavrnjen, ZFPPod šteje, da so družbeniki dali izjavo o prevzemu vseh obveznosti izbrisane družbe. Po oceni ustavnega sodišča navedena določba ne predstavlja pravne fikcije (zoper katero ni mogoč nasproten dokaz), ampak gre za neizpodbojno pravno domnevo. Za pravno domnevo gre, kadar se po zakonu brez dokazovanja šteje, da določena dejstva obstojijo ali ne obstojijo po temelju njihove zveze z drugimi dejstvi, katerih obstoj (neobstoj) se dokazuje po splošnih pravilih. Domneve torej predpostavljajo dve dejstvi, ki sta v določeni zvezi: prvo dejstvo, ki se težko dokazuje in katerega obstoj (neobstoj) zakon domneva, in drugo, ki je z njo po rednem teku stvari v določenem razmerju, ki se lažje dokazuje in ki se mora dokazati po splošnih pravilih. V tem primeru je zakonodajalec štel, da družbo, ki ne posluje in nima premoženja, želijo družbeniki likvidirati po skrajšanem postopku, tj. po 394. členu ZGD, in da so zato v skladu s to določbo podali tudi izjavo o prevzemu obveznosti. Pravna fikcija se torej razlikuje od pravne domneve po tem, da se z domnevo predpostavlja kot resnično nekaj, kar je verjetno resnično, medtem ko se s pravno fikcijo postavlja kot resnično nekaj, za kar se ve, da ni resnično. V izpodbijani določbi se zato dejansko vzpostavlja neizpodbojna pravna domneva, ki se sicer prav po tem, da je ni dovoljeno izpodbijati, približuje pravni fikciji, vendar pa ni pravna fikcija.’ Zaradi takšne obrazložitve lahko odločbo U-I-135/00-77 obravnavamo kot nelegitimno. Zaradi (pre)pogoste prakse US da se pri svojih odločitvah sklicuje na prejšnje odločbe, je takšna odločitev tudi nevarna.
Odločba U-I-307/11 z dne 12.4.2012
Glede na to, da dotedanji poskusi, da se opusti institucija prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike niso bili uspešni, je na pobudo CINIP-a poslanec v Državnem zboru Matevž Frangež s skupino drugih poslancev vložil v postopek pri Državnem zboru ZPUOOD, ki ga je Državni zbor sprejel z enim glasom proti na svoji seji 19. oktobra 2011 (objavljen v Uradnem listu RS št. 87/11, dne 2.11.2011). Temeljna zasnova ZPUOOD je v tem, da se predlaga odprava posledic omenjene zakonodaje iz leta 1999 po posameznih fazah postopka, v katerem bi sodišče oprostilo že obsojene družbenike obveznosti, nastalih na podlagi ZFPPod, razen če bi bili izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti v skladu z 8.členom ZGD-1. Zakon je uredil poseben postopek odpusta dolga samo za obveznosti, utemeljene v ZFPPod. Postopek odprave škodljivih posledic zakonodaje iz leta 1999 v obliki odpusta obveznosti poteka po naslednjih fazah:
- Začasna prekinitev vseh postopkov izterjave terjatev, pridobljenih na podlagi spornih zakonov iz leta 1999;
- Uvedba posebnega postopka odpusta obveznosti dolžnikov na podlagi predloga dolžnika;
- Odpust obveznosti ali nadaljevanje postopkov izterjave na podlagi ugotovljenih pogojev za spregled pravne osebnosti.
Zakonodajalec meni, da je bila s sprejetjem ZFPPod storjena napaka, ki naj bi jo ZPUOOD odpravil.
Okrožno sodišče v Ljubljani je zahtevalo oceno ustavnosti 1. do 17. člena ZPUOOD. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-307/11-21 z dne 12.4.2012 razveljavilo 1.-17. člen ZPUOOD, kar je pomenilo da družbeniki tistih družb, ki so bile po 17.11.2011 izbrisane iz registra, niso odgovorni za obveznosti izbrisanih družb, razen če bi sodišče ugotovilo njihovo odgovornost po 8. členu ZGD-1 (spregled pravne osebnosti). Pri tem je ustavna sodnica dr. Etelka Korpič-Horvat v svojem odklonilnem ločenem mnenju v točki 3 zapisala: ‘Da se je Ustavno sodišče zavedalo ustavno neskladnega položaja družbenikov, izhaja iz same odločitve, ko je ohranilo v veljavi 18. člen ZPUOOD, s čimer je bilo za naprej neskladje odpravljeno, ni pa bilo sanirano za nazaj, s čimer pa nisem mogla soglašati.‘(tem mnenju se je pridružila ustavna sodnica Jasna Pogačar).
Odločba U-I-115/23-14 z dne 4.4.2024
Pri obravnavi ustavnosti Zakona o odpravi krivic (ZOKIPOSR), se je US z Odločbo U-I-115/23-14 z dne 4.4.2024 obrazloženo opredelilo do vseh ključnih določb ZOKIPOSR in pri tem zaključilo, da izpodbijane določbe ZOKIPOSR niso v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave. Najprej je potrebno omeniti kako se je pripravljal in obravnaval ZOKIPOSR. Prvotni osnutek tega zakona je bil pripravljen s strani Državnega sveta, in je v njemu bilo predvideno da se povrne odškodnina tudi oškodovancem na osnovi ZFPPIPP, ter je pri tem imel več taksativno določenih višin povrnjene škode v procentih, ki so v končnem predlogu v primeru oškodovanih družbenikov izbrisanih podjetij bile zožane samo na dve stopnji – 100% v primeru izgube hiše ali stanovanja ali 60% v vseh preostalih primerih, ter možnost povrnitve škode iz nematerialnih razlogov. Pri obravnavi tega predloga na Odboru za gospodarstvo Državnega zbora dne 2.11.2021, so tedaj vladajoče stranke SDS, SMC in NSi vložile amandmaje, ki so popolnoma spremenile prvoten predlog zakona. Pri tem se po amandmiranem 5.členu krog oškodovancev zožal samo na tiste ki so bili oškodovani po ZFPPod, in ki so pri tem morali še posebej dokazovati nekaj nemogočega (več o tem je zapisal prof.dr. Šime Ivanjko na spletni strani inštituta IZOP), med drugim je končna oškodnina bila še precej znižana z uvedbo omejitev pri obrestih do višine glavnice ter je bila črtana določba o nematerialni oškodnini. Zaradi tega sta s strani g. Janeza Mohoriča in g. Šime Ivanjka (združno) ter strani avtorja tega zapisa (posebej) bile podani pripombi na tako amandmiran zakon, ki sta bili z strani tedanjih članov Odbora za gospodarstvo popolnoma spregledani. Zaradi tega je avtor tega zapisa pripravil članek z naslovom ‘Amandmaji absurdov’, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 18.12.2021 v rubriki ‘Prejeli smo’, v katerem je pravilno napovedal da bodo samo redki družbeniki dobili odškodnino, ter da je dejanski namen teh amandmajev bil da se z predvidenim denarjem (45,5 mio €) poplačajo tisti upniki ki so za simbolno ceno odkupovali terjatve (nekaj več o tem pozneje). Dne 12.4.2023 je s strani sodnice Eve Šekli z Okrajnega sodišča v Ljubljani bila podana zahteva za oceno ustavnosti določb ZOKIPOSR, ker naj bi bil v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2.člena Ustave. Ustavno sodišče je v Odločbi U-I-115/23-14 z dne 4.4.2024 ugotovilo da izpodbijane določbe ZOKIPOSR niso v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2.člena Ustave. Pri tem si določene ugotovitve Ustavnega sodišča zaslužijo posebno pozornost, in sicer drugi odstavek 8.člena, ki je bil obravnavan v tč.48 te odločbe in na katerega je avtor tega zapisa opozoril v svojem dopisu Odboru za gospodarstvo Državnega zbora, potem z omembo kriterija za razmejevanje med aktivnimi in pasivnimi družbeniki v tč.51, kjer je zapisano da so ti podrobno razdelani v Odločbi Ustavnega sodišča U-I-135/00, in zlasti v sodni praksi rednih sodišč (kako so te bile te razdelane v sodni praksi je razvidno iz nekaterih primerov opisanih v knjigi prof.dr. Šime Ivanjka ‘Zakaj ste nas kaznovali?’), potem pri presoji 5.člena, kjer je v tč.52 zapisalo da je ‘Protislovje je le navidezno.’, ter še v tč.54, kjer je zapisano da je prvi odstavek 5. člena ZOKIPOSR nomotehnično slaba in pomankljivo redigirana zakonska določba.
Vendar posebno pozornost in skrb v tej odločbi zbujajo določene zadeve. Najprej je to dejstvo da je Ustavno sodišče očitno namenoma ‘spregledalo’ sedanjo ureditev, ki je veljavna od sprejetja Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD) oz. sprejetja Odločbe Ustavnega sodišča U-I-307/11, po kateri družbeniki izbrisanih podjetij z ukinitvijo veljavnosti 6.-10. odstavka 442.člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) niso več odgovorni za dolgove izbrisanih podjetij. V oddelku Odločbe U-I-115/23-14 ‘Dosedanja upoštevana ustavno-sodna presoja’ je v tč.37, med drugim, zapisano naslednje: ‘Ena izmed pravnih posledic izbrisa (šesti do deseti odstavek 442. člena ZFPPIPP/07) je bila tudi solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za neplačane obveznosti izbrisane pravne osebe, pri čemer je bilo prvič na zakonski ravni določeno (na način, ki je v bistvenem povzemal dotedanjo sodno prakso), kakšni so kriteriji za status aktivnega družbenika, to je osebe, ”ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka”.’ Ta stavek se zaključi z naslednjimi dvemi stavki v tč.39, ki se glasita: ‘ZOKIPOSR nima namena kakorkoli posegati v pravne posledice izbrisov gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, ki so bili opravljeni na podlagi ZFPPIPP. Zato se Ustavno sodišče s problematiko izbrisov iz tega obdobja v tej odločbi ne ukvarja.42‘, ter dodatnim pojasnilom označenim pod št.42 v dnu iste strani te odločbe, kjer je zapisano naslednje: ‘Velja le kratko omeniti, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-307/11 z dne 12. 4 2012 (Uradni list RS, št. 36/12) razveljavilo 1. do 17. člen Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Uradni list RS, št. 87/11 – v nadaljevanju ZPUOOD), ne pa tudi 18. člena ZPUOOD, ki je med drugim razveljavil 496. člen ZFPPIPP/07, medtem ko še vedno velja prvi odstavek njegovega 493. člena, ki se glasi: ”V postopkih izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se tudi po njegovi uveljavitvi uporabljajo predpisi, ki so se zanje uporabljali do njegove uveljavitve, če ni v oddelku 10.1 tega zakona drugače določeno.” ‘. Iz tega zapisa je razvidno da je ustavnim sodnikom in sodnicam, ki so odločali v tej odločbi, bil poznan 18.člen ZPUOOD, kar pomeni da bi jim moralo biti poznano dejstvo da je v tem členu, poleg v odločbi omenjenega 496.člena ZFPPIPP, bil razveljavljen še 6.-10.odstavek 442.člena ZFPPIPP. To pomeni da je ustavno sodišče bilo seznanjeno z sedanjo ureditvijo, vendar je o njej molčalo. Poleg tega je iz pojasnila št.47, ki je del tč.42 odločbe U-I-115/23-14 razvidno da je prvotni predlog ZOKIPOSR obravnaval še čas veljavnosti 6.-10.odstavka 442.člena ZFPPIPP, oziroma do vključno 16.11.2011. Zato se postavlja vprašanje, ali so ustavni sodniki in sodnice, ki so odločali v Odločbi U-I-115/23-14 z dne 4.4.2024 delovali v skladu z prisego, ki so jo izgovorili v Državnem zboru ob izvolitvi, in ki se glede na zapisano v 15.členu Zakona o Ustavnem sodišču glasi: »Prisegam, da bom sodil po ustavi in zakonu in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadeval za ustavnost in zakonitost ter za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«.
Na koncu je potrebno dodati še mnenje uglednega novinarja Janeza Markeša, ki je v eni od svojih rednih tedenskih kolumn v Sobotni prilogi Dela, in sicer z dne 25.5.2019 pod naslovom ‘Sedeti na zmaju in vleči uzde’, kjer je obravnaval odločbo US iz konca l.2018, v kateri je to presodilo v poslovno korist zdravnikov koncesionarjev, češ da ti iz koncesije in javnega denarja lahko kujejo tudi dobičke, ter pri tem to odločbo primerjal z problematiko družbenikov izbrisanih podjetij. Pri tem je, med drugim, zapisal naslednje: ‘Ustavni sodniki so v imenu države kot javnega prostora presodili, da ima pri zdravnikih prednost podjetniška pobuda, četudi se ta napaja v monopolu in iz javnega denarja. Povsem drugačna je bila logika, ki so jo bili deležni izbrisani podjetniki, ki so v osnovi prisegli na liberalno uredtev gospodarskih in družbenih razmerij.
V kaskadi pravnih ugovorov, pritožb, celo na Evropsko sodišče za človekove pravice, tem ljudem ni ostalo drugega kakor priznati poraz, kajti pravno niso bili uspešni nikjer. Država jih je povozila. Zato pa so za zgodbo ostala pomembna moralna priznanja tudi uglednih strokovnjakov, da storjeno ni bilo pravično. … Dilema pri njih je na koncu pravzaprav taka; ko so ustanovili svoja podjetja, so sprejeli pravno obvezo in pravico do podjetja z omejeno odgovornostjo, na koncu so na podlagi pravnih bravur, fint, obvodov in trikov države na glavo dobili osebna poplačila za izbrisana podjetja. Upniki so segli po osebnem premoženju, in kot pravijo sami, bi mnoge dolgove z veseljem poplačali, če sami ne bi bili nekomu upniki, njihovi lastniki (kot na primer SCT) pa se z lobiranjem, pravnimi in političnimi manevri niso znašli na obveznosti poplačil z osebnim premoženjem.’
(Vsi poudarki so dodani s strani avtorja tega zapisa)
Tomislav Nikolić