Na IZOP-Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru je skupina strokovnjakov opravila analize nekaterih stečajev v Mariboru v preteklih letih, zlasti v času krize po letu 2010. Vse bolj se kaže, da je marsikateri stečaj v Mariboru bil preuranjen in nepotreben. Temeljne ugotovitve so:
- Bančni sektor je v času pred krizo do leta 2010 vsiljeval podjetjem praviloma kratkoročne kredite z obljubo, da jih bo spreminjal v dolgoročne kredite po ugodnih pogojih in pod vplivom politike;
- Ob prvih pojavih krize banke niso držale svojih obljub o dolgoročnih kreditih in v strahu za vrnitev kreditov so ob prvi možnosti odpovedale kreditne pogodbe ter poskušale z blokadami takoj izterjati dolgove podjetij;
- Podjetja so bila nesposobna vračati kredite zaradi krize in jih je stečajna zakonodaja takoj prisilila v stečaje;
- Davčni organi niso imeli posluha, da bi pomagali podjetjem in so se pridružili bankam s svojimi blokadami;
- Mediji so iskali vzroke v napakah poslovodstva zlasti pa »lastnikov«, ki so bili ujeti med željo ohraniti zlasti družinska podjetja in zahtevami bank ter so nesmotrno ponujala v zavarovanje svoje osebno premoženje;
- Organi pregona so praktično pri vseh podjetjih našli napake poslovodstva in lastnikov in sprožali ustrezne postopke ter skupaj z medijskim sojenjem ustvarili strah ob sprejemanju kakršnih koli rizičnih poslov. S tem v zvezi je treba posebej omeniti nesmiselno in nedojemljivo napako zakonodajalca, ki je novembra leta 2011, torej neposredno pred podjetniško krizo, na podlagi 10. b člena ZGD-1 odvzel pooblastila oziroma upravičenja za vodenje poslov in odpoklic z mesta člana nadzornega organa v podjetjih, ki so bila v težavah, kar je pomenilo zlasti v družinskih podjetjih uvajanje drugih oseb v vodenje poslovanja in je posledično prihajalo do pospešitev števila stečajev. Omenjena ureditev prisilnega odstranjevanja poslovodnih oseb (lastnikov) je prenehala šele oktobra 2013, ko je že vrsta mariborskih podjetij bila v stečaju.
- Celotni gospodarski in zlasti bančni sistem je ohromel, politika pa je menila, da bo s pravom in kazenskimi postopki dosegla prebujanje podjetništva, kar se je izkazalo kot iluzija. (Bilo bi zanimivo, poučno in koristno ugotavljati, koliko oseb je bilo v Mariboru sodno ovadenih in medijsko linčanih za domnevna kriminalna dejanja in koliko jih je bilo dejansko tudi obsojenih.)
- Razprodaja premoženja, zlasti pa nepremičnin v stečajnih postopkih, je bila zaradi velike ponudbe določena oblika grabeža, v katerem so se obogatili le finančni špekulanti. Poprečno so bile nepremičnine prodajane za eno tretjino njihove dejanske vrednosti. Kljub temu, da je pravna stroka predlagala prodajo nepremičnin ob uporabi tretje dimenzije, tj. časa (usklajevanje plačila vrednosti nepremičnine v daljšem časovnem obdobju), vendar se nihče za to ni zmenil.
- To, kar ima v podjetništvu največjo vrednost (organizacija, znanje, delavci, kartoteka poslovnih partnerjev idr.), se je v tako imenovanih stihijskih razprodajanjih v stečajnih postopkih izgubilo kot nič vredno premoženje. Stečajni upravitelji in sodišča niso bili pozorni na imaterialne vrednosti podjetja.
- Delavci so ostali brez dela in zanimivo je, da so to pasivno sprejeli, prepričani, zaradi medijskih insinuacijskih poročil, da so se lastniki obogatili, zlorabljali podjetja in namerno sprožali stečaje.
- Poseben nemir in nezaupanje v pravo in pravno državo ter pravosodje je povzročila uveljavitev Zakona o finančnem poslovanju podjetij leta 1999, ki je zamrznil podjetništvo v Sloveniji, saj je administrativno obremenil ustanovitelje d. o. o. in d. d. z osebno odgovornostjo mimo spregleda pravne osebnosti. Šele leta 2011 je bila ta napaka odpravljena za izbrise, opravljene po letu 2011. Za izbrise svojih družb v obdobju med 1999 – 2011 oškodovani družbeniki še danes plačujejo obveznosti svojih izbrisanih družb brez likvidacije oziroma stečaja. Zakonodajalec je sicer leta 2021 priznal napako in priznal pravico oškodovanih družbenikov do delne odškodnine. Pri tem pa so poslanci v Državnem zboru z amandmaji tako zapletli postopek uveljavljanja odškodnine pri državnem odvetništvu, da je priznanje države za storjeno napako le deklarativno oziroma prazna obljuba.
Fazit: Politika je poslala banke v postopke prisilne izterjave svojih radodarnih kreditov skozi stečajne postopke, v katerih praktično niso dobile niti polovice svojega denarja zaradi poceni razprodaje premoženja podjetij – kreditojemalcev. Ker banke niso mogle izterjati danih kreditov, jih organi pregona pošiljajo na sodišča, ki pa jih, zaradi sistemskih napak politike, oproščajo odgovornosti ob velikih dodatnih stroških postopkov. Da bi zaščitila banke, pa je politika poslala račun za vse sistemske napake nam davkoplačevalcem.
Stečaj marsikaterega podjetja, izguba delovnih mest, poceni prodaja podjetniškega in osebnega premoženja podjetnikov, izločanje na družbeno obrobje in medijsko sramotenje uspešnih podjetnikov, razpadi družin in zlasti strah pred podjetništvom je le kolateralna škoda napačnega političnega vodenja gospodarstva v krizi in reševanja gospodarskih težav. Strokovnjaki na IZOP-Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru menijo, da bo šele čas pokazal vse katastrofalne razsežnosti političnih napak v zvezi z reševanjem ti. bančne luknje, ki je v osnovi posledica grobe sistemske napake.
»Napak, ki smo jih naredili pri reševanju krize, je bilo veliko. Meni se zdi največja takojšnja zaustavitev kreditiranja gospodarstva, ki so ga pred tem med letoma 2005 in 2008 naredili kreditno zasvojenega. Kreditiranje bi morali zmanjševati postopoma z reprogramiranji, a je razumno reševanje preprečil politično popularen pogrom tajkunov, ki ni uničeval tajkunov ampak »njihova« podjetja in posredno druga podjetja«, je zapisal prof. dr. Jože Menciger v Nedeljskem dnevniku, 16. maja 2018, na str. 17.
Banke, ki so ustavile kreditiranje, smo davkoplačevalci pozneje nagradili z več milijardami evrov, da bi bile sposobne za prodajo podjetij tujcem pod ceno, ob predhodno razlaščenih njihovih delničarjih – praviloma slovenskih državljanih.
Verjetno podobnost ugotovitev med strokovnjaki IZOP-Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru in zapisom prof. Mencingerja ni slučajna.
Več o problematiki izbrisa pravnih oseb lahko preberete v publikaciji: Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021
Janez Mohorič, razmišljanje o lahkotnosti izvršb po ZFPP
Že pregovorno je vedno slišati, da je država slab gospodar v gospodarskih družbah, če pa se politika spusti še na nivo pritlehnega politikantstva v reševanje – discipliniranja podjetništva z predvsem osebnimi ambicijami posameznega politika, posameznega lobista, z metodami ki mejijo že na “mafijski” način, kako je potrebno disciplinirati družbenike, pa da ne bo kdo mislil, da so bili vzroki izbrisa podjetij, dolgovi družbenikov, ne problem je bil v tem da je bilo ogromno družbenikov najprej “upnikov”, ker pa le ti niso mogli do svojih sredstev zaradi moči dolžnikov, pravosodje pa je popolnoma nekritično obsojala šibkejše – družbenike izbrisanih podjetij, veliki sistemi pa so z lobiranjem uspeli sprejeti ZFPP – Zakon o finančnem poslovanju podjetij. Zakaj govorimo o “mafijskem načinu, najprej si moramo ogledati stenogram seje DZ leta 1999, (24/06/1999), 15, seja je bila na zadnji dan pred parlamentarnimi počitnicami, sama seja je trajala 53 minut, prisotnih je bilo 49 poslancev na kateri so v teh 53 minutah obravnavali vse tri t.i. obravnave, v parlamentarni dvorani se je prisotnost spreminjala, vedno znova so ugotavljali prisotnost, če je bila pod nivojem za odločanje (pod 45) so preverjali prisotnost ponavljali toliko časa da so bili sklepčni, Zakaj govorimo o nenavadni seji, poglejmo samo en odstavek poslanca Štefana Klinc, kateri pove; Citiram – Spoštovani podpredsednik, drage poslanke in poslanci. Vsi vemo, da je jutri velik praznik. Vemo vsi, da je danes popoldne nemogoče po cesti se voziti, kateri smo oddaljeni. Predlagam, da glasujemo, da danes delamo skozi do 13.00 ure in hitimo z delom, bodimo vedno sklepčni, in mislim, da bomo več naredili kot pa da bomo popoldne ustvarjali nesklepčnost in ne bomo nič naredili. Zato prosim gospod predsedujoči, da daš predlog na glasovanje, da danes delamo neprekinjeno do 13,00 ure, (konec citata) O tako pomembnem zakonu je izvršna veja oblasti skupaj z pravosodno izkoristila svoj vpliv – kdo je lobiral, da je bil sprejet zakon, kateri je dobesedno zatrl neverjetno podjetniško pobudo in sam razvoj drobnega gospodarstva. S kakšno lahkoto je bil ZFPP sprejet, najmanj pa je če beremo stenogram v celoti, da poslanci sploh niso vedeli o čem glasujejo , čas bo pokazal, da so bili prevarani – zavedeni, na dnevni red so predlog zakona dobili na zadnji dan pred parlamentarnimi počitnicami, v 53 minutah opravijo vsa tri branja in zakon potrdijo, če to ni zloraba moči posameznikov iz pravosodja in izvršne veje, moram pa poudariti tudi na tem mestu, da je bil proti temu Zakonu takratni min. za pravosodje g. Marušič. Če pogledamo danes, kaj je bil pravzaprav vzrok za sprejem ZFPP , ne najdemo pravega odgovora, v ZGD so bile vse določbe za discipliniranje podjetnikov, pa se te očitno niso izvajale, da je šlo na svobodnem trgu za popolnoma enostavno dolžniško upniško razmerje, da je vse bolj jasno, da sodišča niso opravljala svojih nalog po ZGD, nikakor pa še vedno ne razumemo kako je mogoče, da je celotna pravna stroka potrjevala EX – lege ZFPP, saj je le ta posegla v že pridobljene pravice družbenikov, s pravnomočnimi odločbami sodišča, da družbeniki ne odgovarjajo, te pravice so bile suspendirane, da ne govorimo o neverjetnih izumih o ne – obveščanju podjetnikov na njih osebno, osebno so bili obveščeni samo v primeru izvršbe osebnega premoženja, tedaj so sodišča z lahkoto našla vse naslovnike – družbenike, ja osebno premoženje je pa le zanimivo , ne glede na to da je bilo to premoženje dobesedno podarjeno “upnikom”, kateri do uveljavitve ZFPP niso imeli nobene pravice. Res nas žalosti kako malo oz. nič zaščite niso imeli izbrisani družbeniki, pa naj gre to za vse nivoje sodišč in ne nazadnje tudi za Ustavno sodišče, katero bi res moralo odločati o človekovih pravicah z zavezanimi očmi. Ko smo se pogovarjali z nekdanjimi Ustavnimi sodniki, ki so bili akterji odločanja o ZFPP, so nam rekli, ja premalo smo poznali korporativna pravila, in popolnoma smo zaupali ga. Plavšak, katera je ena od avtorjev ZFPP oz. avtorica insolvenčne zakonodaje, ali kot jo omenja g. Šurla v knjigi Ozadje, da je Ga. dvakrat služila, prvič z prevodi zakonodaje iz Nemške zakonodaje in drugič ko je svetovala prijateljem kako to zakonodajo zaobiti. Ko nekateri »uničeni« izbrisani družbeniki primerjajo ZFPP z zakonom o nacionalizaciji po drugi vojni jim ne moremo zameriti, obenem pa dodajajo, da je še vedno razlika med tedaj in prej in sicer v tem, da takrat nihče ni ostal brez strehe nad glavo, po ZFPP pa so s pomočjo pravosodja izbrisanim podjetnikom – družbenikom pobrali vse.
Glede na vse do sedaj znano kaj se je dogajalo z ZFPP, bi bil že čas, da tudi US opravi nekakšno razpravo o napaki, saj je v Sloveniji še vedno veliko prizadetih izbrisanih družbenikov, veliko jih tudi ni več med nami, ogromno družbenikov pa je ZFPP s pomočjo pravosodja popolnoma uničil. Za ta problem vedo vsi predsedniki v RS, kateri rotirajo na raznih funkcijah, upamo samo, da bo nekoč nekdo povedal kar je potrebno – resnico in opravičilo, to je storil do sedaj samo predsednik DS – Državnega sveta g. Aloz Kovšca, s spoštovanjem.