Avtor: prof. dr. Šime Ivanjko
V sodobni družbi igrajo v vseh segmentih pomembno vlogo institucije, kot nosilci določene oblasti ali dejavnosti oziroma nadzora, ki so vedno več ali manj povezane z državo oziroma politiko in odsevajo tudi na področju prisilnega prava (ius imperii).
Institucija, po naravi stvari, ne more imeti tistih občutij, ki jih ima človek kot posameznik. Če posameznik nastopa v razmerju do drugega človeka nekorektno, nepravično ali pa v nasprotju s splošnimi standardi na področju medsebojnih odnosov, ima slabo vest in se na nek način poskuša izogibati tovrstnih dejanj oziroma se obvladati zaradi lastne vesti.
Če institucija ravna v nasprotju od pričakovanega, se človek kot posameznik distancira, ali pa se vsaj poskuša distancirati od institucije. Vsaka institucija zasleduje vsaj dva interesa: lastni interes institucije, ki se praktično oblikuje skozi ekonomsko finančni interes, ali pa zasleduje interes ustanovitelja, praviloma države, lokalne skupnosti ali družbenega okolja oziroma določene politične stranke, pri čemer je ta interes bistveno manj prikrit, kot je to interes pri posamezniku, pri katerem deluje vest, kot pošten sodnik, ki takoj izreka jasno sodbo. Institucija nima svoje »vesti«, in je razumljivo, da od nje ni pričakovati delovanja po vesti, kot je to pri posamezniku. Vest se praktično razblini med interesi lastne institucije, interesi družbenega okolja, ali pa interese, ki niso konkretno opredeljeni. Lastni interesi posameznika se praviloma skrivajo za institucijo ali pa se poskušajo distancirati od institucije, čeprav se pogosto oba interesa istovetita z vidika dobrega ali slabega. Če se v ocenjevanje obstoja interesa institucije vključi država ali politika kot nadzornik, se ta nanaša primarno na ekonomski ali politični interes, manj pa na oceno pravičnosti in koristnosti za ljudi.
To ocenjevanje nam je ostalo iz časov socializma, ko so bile institucije pomembnejše od človeka in je bila stopnja institucionalne nepravičnostih bistveno višja. Danes ljudje že zaznavajo omenjeno nepravičnost in opozarjajo nanjo, zlasti na družbenem omrežju, ki postaja vsak dan pomembnejše pri opozarjanju in kritiki. Vse bolj se uveljavlja tudi praksa opozorila nadzornim organom, da izvajajo nadzor v posameznih primerih napak, zlasti državnih institucij, ne pa tudi političnih napak, ki se skrivajo pred javnostjo in politično konkurenco.
Problem je takrat, kadar se politika skriva za institucijami in jih izpostavlja kot odgovorne za škodljive posledice političnih interesnih odločitev. Medklic; politika vedno uspe negativne posledice prikriti in jih pripisati instituciji, če gre za pozitivne učinke, pa se ti pripisujejo politiki oziroma politični stranki ali pa posameznemu političnemu veljaku. To je prepoznavno v znani izjavi politikov: «Institucije morajo opraviti svoje … «, s čimer se politične napake »socializirajo«, hvalo pa pridržijo za sebe.
Politiki so specialisti pri usmerjanju kritike na institucije, ki pa se lahko ukine, spoji z drugo, zamenja vodstvo in podobno. Pri tem so politiki na voljo vedno pripravljeni poslušni pravniki, ki pri izvajanju omenjenih ukrepov znajo najti pravno ustrezno obrazložitev. Pri tem se nadzorna oblast in politični dejavniki izognejo neposrednim konfrontacijam z družbenim okoljem in se šteje, da je problem rešen.
Poseben primer institucionalne nepravičnosti je politični izum izbrisa: fizičnih oseb iz registra prebivalcev, pravnih oseb iz sodnega registra, delničarjev banke iz knjige delničarjev, imetnikov hranilnih deviznih vlog idr.
Vse to so bile primarno politične odločitve, ki so na različne načine postale odločitve posameznih institucij, zoper katere ni mogoče politično ukrepati.
Tako je bil na primer izbris pravnih oseb iz sodnega registra opravljen na pobudo Slovenskega sodniškega društva, ki je menilo, da bi sodišča bila preobremenjena z vodenjem stečajnih in likvidacijskih postopkov po uradni dolžnosti v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah iz leta 1993. Ko sem v razgovoru z bivšim predsednikom države g. Borutom Pahorjem omenil, da so izbrisi tudi predmet politične odgovornosti, me je zavrnil, češ da v tem primeru ni nobene politične odgovornosti, ker je Državni zbor sprejel zakon, tudi če je bil sprejem opravljen po spornem postopku, kot je to ugotovil veliki senat ESČP. Žal mi je, vendar se nisem mogel strinjati s to trditvijo.
Če bi omenjeni zakon o izbrisu pravnih oseb v letu 1999 bil le pravni problem, bi zagotovo Državni zbor, s svojimi štirikratnimi odločitvami o obstoju napake pri sprejemanju zakona, in Ustavno sodišče, z večkratnim popravljanjem zakona, ter ESČP, s svojo ugotovitvijo o neutemeljenosti sprejetja takega zakona po hitrem postopku, odpravili njegove posledice.
Ker je bila politično interesna odločitev prenesena v potrditev Državnemu zboru in je s tem postala pravna odločitev, je razumljivo, da je bilo 24-letno prizadevanje pravne stroke odpraviti škodljive posledice napake DZ, neuspešno.
To je le en primer eklatantne institucionalne nepravičnosti v našem sedanjem času, ko se napačne politične odločitve, preoblečene in skrite v institucionalno pravno obliko, ne morejo odpraviti s pravom, temveč le s politično voljo, politično voljo, ki pa je v tem primeru, po tolikšnem času, še vedno ni.