Pripravil prof. dr. Šime Ivanjko
Mnogi, ki so prebrali to pismo, so mi svetovali, naj ga naslovim na prve osebnosti v naši državi, kot so: Nataša Pirc Musar, predsednica države, dr. Robert Golob, Predsednik vlade Republike Slovenije, Urška Klakočar Zupančič, predsednica Državnega zbora, Peter Svetina, varuh človekovih pravic, na vodje političnih strank, poslance DZ, medije in druge.
Zavrnil sem ta predlog, ker so vse naštete visoke osebnosti seznanjene s problematiko izbrisanih pravnih oseb, vem pa tudi, da so številni člani CINIP-a pisali pisma omenjenim osebam, vendar so iz njihovih kabinetov vedno prejemali pavšalne vsebinsko prazne odgovore, kako se zavedajo težav, vendar ne morejo ničesar pomagati, ker reševanje tovrstnih vprašanj ni v njihovi pristojnosti ali pa da se ne želijo vključevati v zadeve, ki so sodno že bile rešene, ali pa da je vse skupaj že zastarelo in podobno.
Namesto nanje se obračam na vas, prijatelje na družbenem omrežju, ki vas je več kot 20.000 (Facebook, Linkedlin, spletna stran IZOP), in zlasti na moje bivše študente, da po svoji človeški poklicni plati poskušate storiti kaj, da se ustvari določeno javno mnenje o tem, da je treba reševati napake iz preteklosti. Ker gre za konkreten primer ogroženosti zdravja in življenja posameznika, ki iz obupa ne vidi druge možnosti, vas prosim, da skupaj vplivamo na gladovno stavkajočega g. Slavka Murka, da opusti ravnanje, ki ogroža njegovo življenje, in spodbudimo pristojne v državi, da po dvajsetih letih ignoriranja njegovih poskusov dokazovanja, kako mu je bila storjena krivica, država le ugotovi, ali mu je bila res, in v kolikor je bila storjena napaka, v primeru odgovornosti države slednja odpravi škodljive posledice. Za vsako dobro besedo in spodbudo, da se začnejo v naši družbi reševati odprta vprašanja domnevno zgrešenih ravnanj v preteklosti, ki obremenjujejo družbo in posameznike, se vam zahvaljujem, drage prijateljice in spoštovani prijatelji na družbenem omrežju.
Uvodno razmišljanje
Iz zgodovine je znano, da so bile gladovne stavke orožje šibkih in nemočnih ljudi v borbi proti oblastem. Gladovni protesti so na prvi pogled obupana dejanja samopoškodovanja, ki stavkajočega oslabijo in onesposobijo ter lahko pripeljejo do smrti.
Odnos oblastnikov do gladovno stavkajočih je različen, od poskusov razumevanja težav stavkajočega do odnosa, ki se pripisuje ruskemu generalu Mezencevu, ki je leta 1878 sporočil javnosti o skupini stavkajočih: »Naj umrejo; za vse sem že naročil krste.«
Ob medijskih poročilih, da slovenski državljan g. Slavko Murk že 20. dan gladovno stavka pred veleposlaništvom Republike Slovenije v Zagrebu in da se v reševanje njegovega zdravja vključuje hrvaška Varuhinja človekovih pravic in o tem obvešča tudi Varuhinjo EU ob molku slovenskih pristojnih organov, ne moremo mimo dejstva, da se ne bi vprašali, ali je ta gladovna stavka povezana z napakami državnih institucij Republike Slovenije.
Murkov primer spremljam že 20 let in ob prebiranju tisoče dokumentov, strokovnih mnenj, pisanj državnih organov, objav medijev in podobnem, sem kot korporacijski pravnik prepričan, da je bil gospod Slavko Murk oškodovan zaradi ravnanj raznih državnih organov in oblastnih političnih struktur Republike Slovenije.
Družbena omrežja niso primerna za obsežne pravne razprave, zato bom poskušal strniti temeljna dejstva in dati pravne odgovore, razumljive tudi pravnim laikom.
A. Nesporna dejstva
1. Gospod Murk ustanovi leta 1985 gradbeno obrtno podjetje Zidarstvo, ki se po spremembi gospodarskega sistema konstituira v TMS d.o. in v 90-ih letih postaja uspešno podjetje, ki posluje doma in v tujini pretežno kot kooperant velikih gospodarskih državnih slovenskih sistemov, zlasti sistema Smelt.
2. Za opravljeno delo mu Smelt ne plačuje redno njegovih terjatev. Zanemarjanje plačil kooperantom s strani velikih sistemov je bil splošno znan pojav v Sloveniji v 90-ih letih in se je ta problem poskušal reševati s posebno vladno uredbo, s pravico kooperantov da so primarno poplačani, vendar v praksi to ni imelo učinkov zaradi dominantnega položaja velikih sistemov.
3. Ministrstvo za drobno gospodarstvo, s sedežem v Mariboru, ugotavlja ta problem in naroči Pravni fakulteti v Mariboru, da pripravi osnutek zakona o varstvu kooperantov. Osnutek z imenom Zakon o finančnem poslovanju podjetij(ZFPPod) sem pripravil podpisani v januarju leta 1999 in osnutek zakona je bil v javni razpravi do maja 1999. V tem osnutku ni nobene besede o izbrisu gospodarskih družb.
4. Na zadnji seji, ki je bila na Ministrstvu za pravosodje koncem maja 1999, je stekla zadnja razprava o omenjenem osnutku zakona, ob prisotnosti do tedaj neznanih Tez o izbrisu gospodarskih družb, ki jih je na tej seji (verjetno nepoklican) predložil takratni predsednik Sodniškega društva. V Tezah o izbrisu pravnih oseb je bilo predvideno, da se vse neaktivne in neusklajene družbe izbrišejo iz sodnega registra brez postopka likvidacije in da se obveznosti izbrisanih družb prenesejo na ustanovitelje (družbenike in delničarje). Na tej seji omenjene teze niso bile sprejete kot predlog za nadaljnji postopek, je pa takratni minister za finance gospod Gaspari predlagal, da bo njegovo ministrstvo združilo oba zakona in gradivo kot enotni zakon vložilo v zakonodajni postopek. To se je tudi zgodilo šestindvajsetega junija 1999, s tem da je predloženi združeni(!sic)predlog zakona, o katerem so glasovali poslanci DZ po hitrem oziroma nujnem postopku, vseboval le ime Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), tekst pa je v celoti vseboval vsebino iz Tez o izbrisu gospodarskih družb. Poslanci niso bili pozorni na to, da je bila vsebina predlaganega zakona podtaknjena pod imenom zakona, ki je že bil v javni razpravi. (Podrobneje je sporni postopek sprejema omenjenega zakona opisan v knjigi: Š. Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Maribor 2021.)
5. Ob koncu 90-ih let je Murkovo družba TMS zaradi že omenjenega neplačevanja njegovih terjatev za opravljanje dela (v višini več kot 300 milijonov SIT) zapadla v finančne težave in zoper to družbo ni bil uveden stečaj, temveč je bila družba izbrisana po omenjenem ZFPPod, ne da bi se ob tem vodil likvidacijski postopek in uredila pravna razmerja s poslovnimi partnerji TMS. (Če bi bil nad TMS izveden stečajni postopek v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD), bi stečajni upravitelj takrat obvezno uveljavljal terjatve TMS zoper dolžnika Smelt. Gospod Murko je po izbrisu svoje družbe poskušal doseči poplačilo terjatev izbrisane družbe kot fizična oseba (torej lastnik premoženja izbrisane TMS), vendar mu pri tem sodišče ni priznalo aktivne legitimacije. Pravica do terjatve izbrisane TMS je bila g. Murku, kot fizični osebi in edinemu družbeniku, priznana z odločbo arbitraže Gospodarske zbornice Slovenije šele v letu 2002, ko je njegov dolžnik Smelt internacional končal v stečaju in je stečajna masa že bila prodana.
B. Pravna podlaga odgovornosti države
1. Sprejetje ZFPPod in izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, kot je to bilo storjeno TMS, je bila napaka, ki je ugotovljena in priznana s strani zakonodajalca v znanih zakonih 2007, 2011 in 2021, s katerimi se je poskušalo odpraviti škodljive posledice izbrisa.
2. Sistem Smelt je bil državna gospodarska tvorba, katere delnice oziroma poslovne deleže je imela v lasti republika Slovenija, ki jih je prepustila v upravljanje Slovenski družbi za razvoj. Poslovanje Smelta kot sistema in posameznih delov, ki so se preoblikovali v samostojne družbe zaradi privatizacije, je bilo v izključni domeni vladajočih političnih struktur. Pri tem je nesporno, da je o vsem, kar se je dogajalo v zvezi s Smeltom, in zlasti s privatizacijo njegovega (družbenega) premoženja, odločala RS oziroma njeni organi v njenem imenu in za njen račun.
3. ZGD-1 je glede odgovornosti za obveznosti gospodarskih družb v lasti države jasen: Družba Smelt in njeni pravni nasledniki (nastali z njegovim preoblikovanjem) so odgovorni za plačilo terjatev družbe TMS in po njenem izbrisu g. Murku kot fizični osebi. Smelt se je preoblikoval in končal v stečaju in je bilo stečajno premoženje prodano na podlagi odločitve države oziroma Slovenske razvojne družbe, ki je upravljala z družbenim premoženjem. Na podlagi 263. člena ZGD-1 upniki, ki niso bili poplačani, lahko uveljavljajo plačilo od vseh tistih, ki so soodgovorni za neplačilo obveznosti in za stečaj; to je v tem primeru nesporno država, ker je slednja neposredno ali posredno preko Slovenske razvojne družbe odločala o vsem. Na podlagi 8. tč. 262. člena ZGD-1 se šteje, da ima Republika Slovenija prevladujoč vpliv neposredno ali posredno preko druge osebe javnega prava posamično ali skupaj, če ima večinski delež vpisanega kapitala, večino glasovalnih pravic ali pravico imenovati ali odpoklicati večino članov poslovodstva ali nadzornega sveta.
4. Razen tega je RS pridobila korist v več vrednem premoženju Smelta, ki ga je pridobila in razpolagala z njim kot njegova »lastnica« (ker iz tega premoženja ni bila plačana obveznost g. Murku). To ravnanje države je bilo storjeno namerno, saj je Razvojna družba imela terjatev g. Murka v svoji evidenci premoženja obveznosti, in ni storila ničesar, da bi nesporna obveznost države bila plačana. (Pri tem je treba upoštevati, da je RS odgovorna tudi za izbris Murkove družbe, kot je omenjeno zgoraj, kajti če ne bi bila izbrisana in bi prenehala v stečaju, se njegova terjatev ne bi »zgubila«, kot se to sedaj zatrjuje v dokumentaciji DSU v 100-odstotni lasti Republike Slovenije, ustanovljena leta 2001 v okviru postopkov preoblikovanja in prenehanja Slovenske razvojne družbe, d. d..
5. Dejstvo, da je bilo premoženje Smelta, povečano za vrednost neplačane terjatve Murku, izgubljeno skozi dvomljivo privatizacijo, je za Murkovo izterjavo terjatve popolnoma irelevantno.
6. Torej na podlagi skopo opisane problematike je jasno, da je Murkova terjatev nesporna in da je v osnovi podana zakonsko opredeljena odgovornost RS za njeno plačilo.
7. Nekorektno in nepošteno je s strani demokratične države, da se sedaj po 20 letih ignoriranja brani plačila s sklicevanjem na zastaranje in s tem preprečuje možnost, da bi o osnovi in višini plačila odločalo sodišče. Nikjer ni predpisano, da se država mora sklicevati na zastaranje, če se ugotovi, da obveznost obstaja kot naturalna. V tem primeru je sklicevanje na zastaranje strahopetno dejanje države, kot skrivanje Goljata pred Davidom. Čas je, da bi se po dvajsetih letih Republika Slovenija srečala z trditvami in argumenti g. Murka na sodišču ne pa se izogibala z sklicevanjem na zastaranje, ki je ovira, da bi sodišče odločilo temelju in višini terjatve. (O pravni problematiki zastaranja in naturalnih obveznosti glejte mojo razpravo ma spletnih straneh IZOP v Mariboru, Ignorantski odziv države na domnevno krivico, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/).
8. Če odgovorni v naši državi nimajo sposobnosti, moči, volje, znanja, da sami ugotovijo obstoj in utemeljenost naturalne obveznosti do g. Murka, naj odločitev o tem prepustijo sodišču, s tem da opustijo ugovor zastaranja in bo sodišče obravnavalo zadevo kot vsako drugo, ki ni zastarala. Osebno ne dvomim v pokončnost in poštenost slovenskega sodstva, da bi pravilno ugotovilo dejanski stan in pravično odločilo na podlagi jasnih načel korporacijskega prava.
Sklepno:
Ne glede na to, kako bo sodišče odločilo, bo ugled Republike Slovenije ohranjen pred domačo in tujo javnostjo in bo zagotovo pomirjen tudi g. Murk, saj ga po vsej verjetnosti bolj obremenjuje 20-letna ignoranca države in pristojnih institucij kot zgolj morebitna želja po odpravi materialne škode.
Ta primer domnevne napake žal odpira vrsto vprašanj naše bližnje preteklosti, zlasti glede izničenja podjetniško funkcionalno organiziranega družbenega kapitala, ki so ga ustvarjale starejše generacije, zavedajoč se, da se materialna škoda ne more nadoknaditi, lahko pa je koristno, da se v bodoče to ne bo več dogajalo in spravljalo ljudi v dvom o pravni državi.