Pravniki in politiki ne smejo biti bratje po oblasti, temveč bratje po odgovornosti do skupnega dobra.

Članek objavljen v Delu, 17. 4. 2025:
https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/ko-politika-pise-zakone-brez-pravnikov

Avtor:
Zaslužni prof. dr. Šime Ivanjko, predsednik predsedstva Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti.

V Sloveniji je vse več zakonov sprejetih mimo pravne stroke. Pravniki, ki bi morali varovati ustavnost, so potisnjeni ob rob, zakonodaja pa postaja orodje oblasti namesto varuhinja pravičnosti. To ni teoretični problem – gre za sistemski razkroj pravne države, ki ga občutijo tudi ljudje. Primer izbrisanih fizičnih in pravnih oseb, delničarjev, prenos obveznosti delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo na ustanovitelje, samovoljno vnašanje določb v zakonske predloge v interesu določenih struktur, opustitev potrebne skrbnosti poslancev v državnem zboru, ko glasujejo o vsebini spornih zakonov, poseg politike v prikrajanje organiziranosti samostojnih pravnih subjektov (Vzajemna) razkrivajo, kako oblast brez pravne presoje ustvarja krivice, ki jih nato noče niti priznati.

Dejstvo, da predlogom zakonskih in drugih predpisov pred njihovim sprejetjem v državnem zboru zakonodajnopravna služba daje mnenja o skladnosti predlogov zakonov, drugih aktov in amandmajev z ustavo, pravnim sistemom ter o zakonodajno-tehničnih vidikih predlogov, ne pomeni, da pravna stroka izdeluje osnutke predpisov, zlasti če je izdelovanje osnutkov privilegij imensko pomembnih pravnikov, ne pa strokovno podkovanih in delovno koristnih pravnikov.

Ko so me študenti spraševali, kakšen je moj odnos kot pravnika do politike, sem praviloma odgovoril: sem pravnik, ki politiki ne zaupa – a jo razume. Tako sem odgovarjal v socialističnem kot tudi v sedanjem tako imenovanem svobodnem tržnem sistemu.

V dolgih desetletjih sem kot pravnik, učitelj in raziskovalec spremljal, kako se spreminja odnos ljudi – predvsem pa politike – do prava. Spoznal sem poštene politike in koruptivne pravnike – a bolj kot posamezniki me skrbi sistem, ki dovoljuje, da pravo postane hlapec oblasti.

Zakaj javnost ne zaupa več ne politikom ne pravnikom? Ni sporno, da politika v naši družbi izrinja pravno stroko in ne samo njo, temveč tudi druge. Številni primeri v naši praksi kažejo, da se razmerje med politiko in pravno stroko vse bolj ruši. V zdravi pravni državi politika določa cilje, pravniki pa skrbijo, da so ti cilji uresničeni zakonito, pravično in premišljeno. Ta stavek sem napisal leta 1981 že v prvi knjigi v slovenščini o nomotehniki, pri kateri je sporno, ali je veščina oziroma znanost.

V naši praksi je veliko zakonov sprejetih mimo pravnikov, brez ustrezne poglobljene pravne presoje, brez sodelovanja s pravno stroko, po hitrem postopku, brez premišljenega dialoga s tistimi, ki pravo razumejo kot vrednoto, ne kot orodje oblasti.

Na to je posebno pozorno Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti, katere poslanstvo je spremljati in opozarjati na pravno strokovnost pri pripravi zakonodaje in predpisov nasploh ter obveščati strokovno in drugo javnost na odstopanja od pravne pravičnosti in razumljivosti pravnih predpisov. A opozorila pogosto naletijo na gluha ušesa – ker sta znanje in argument v prostoru, kjer prevladuje interes, nezaželena.

Sam sem več let raziskoval in javno opozarjal na pravne zlorabe pri izbrisu več kot 21.000 gospodarskih družb, pri čemer je oblast samovoljno prenesla njihove obveznosti na delničarje – brez pravnega postopka spregleda pravne osebnosti, z retroaktivno veljavnostjo, ob sporni presoji ustavnosti, brez zaščite lastninske pravice, brez želje, da se prizna napaka, še manj pa brez volje da se popravi povzročena škoda več desettisočem.

Skupaj s skupino uglednih pravnikov, združenih v neodvisno iniciativo, smo se opredelili, da pripravljamo pravne analize, javne pozive, celo dokumentarni knjigi z dokazili o zakonodajalčevih in oblastnih napakah, o katerih država vztrajno molči. Ne zato, ker nima odgovorov, ampak zato, ker si jih ne želi dati.

Primeri izbrisov in tiste napake, ki jih ugotavlja Evropsko sodišče za človekove pravice, so šolski prikaz, kaj se zgodi, ko neodvisna pravna znanost ni vključena v zakonodajni proces in ko oblast zlorabi zakon za ustvarjanje krivice.

Da javnost dvomi tako o politiki kot o pravnikih, ni sporno. Ima pravico dvomiti o politiki in pravnikih – toda prav tako ima pravico od njiju zahtevati odgovornost, spoštovanje in strokovnost.

Pravniki in politiki ne smejo biti bratje po oblasti, temveč bratje po odgovornosti do skupnega dobra. Danes ne potrebujemo več zakonov. Potrebujemo boljše zakone – in pravnike, ki bodo imeli pogum, da oblastnikom rečejo: »To ni prav.« Potrebujemo politiko, ki bo znala prisluhniti tudi takrat, ko ji pravo postavi meje. Kot je zapisal Montesquieu: »Da bi bilo pravo spoštovano, mora biti preprosto. Da bi bila oblast spoštovana, mora biti zadržana.«

Oba poklica imata veliko skupnega in zahtevata veščine argumentacije, prepričevanja, razumevanja zakonodaje. Pri obeh sta bistvena javna podoba in delo z ljudmi. Oboji so pogosto odgovorni za pomembne (in pogosto kontroverzne) odločitve. Stereotipno mnenje o pravnikih je, da so »hladni«, preveč formalni, celo manipulativni. Stereotip o politikih pravi, da so neiskreni, koristoljubni, a tudi karizmatični. Enim in drugim pa ne zaupajo povsem. Na takšno percepcijo vplivajo zgodovinske zlorabe oblasti (na primer korupcija) in prava. Ni naključje, da številni politiki tradicionalno izhajajo iz vrst pravnikov. Poklica se prepletata na več ravneh – od poznavanja prava, obvladovanja besed in argumentacije do vsakodnevne prisotnosti v javnosti. A kljub tej bližini jima javnost pogosto namenja nezaupanje, ki meji na prezir.

Znanje prava vodi k politični ambiciji, brez dvoma. Pravniki in politiki govorijo v jeziku oblasti. Eden iz načel, drugi iz interesov. A oba pogosto stojita na istem odru in pred TV-kamerami, zato ljudem hitro zvenita podobno: »Preveč govorita, premalo naredita.« Pri tem prikrivanje resnice, zavajanje, nerazumljivo nastopanje v javnosti, zadržanost, pa tudi laž in podobno niso izjema niti za politika niti za pravnika. Neki študent mi je nekoč povedal: »Raje bi bil programer kot pravnik – računalnik te ne vpraša, ali lažeš.«

Pravna in politična moč sta danes pogosto razumljeni kot bližnjica do vpliva – ne kot služenje družbi. In tu se začne razlika med poklicem in poklicanostjo. Pravnik naj bi bil čuvar pravil. Politik naj bi bil iskalec pravičnih rešitev. A vsakdo, ki je kdaj stal pred sodiščem ali bil priča politični razpravi, ve, da realnost ni vedno taka. Cinizem ljudi ni neosnovan. A še bolj kot kritika sistem potrebuje – zglede. Václav Havel je zapisal: »Prava politika ni umetnost mogočega, ampak umetnost nemogočega: umetnost izboljšanja sveta.«

In prava pravna znanost ni varuh črk, ampak branik človekovega dostojanstva, na kar pa pravniki pogosto pozabljamo, v času študija pa študenti ne poslušajo predavanja, ker tega zakonodajalec v zakonu pač ne zapiše.

Ko danes opazujem, kako mladi odhajajo od prava in se ne zanimajo za politiko – razen kot lahko, neodgovorno, varno in relativno dobro plačno službo –, me skrbi. A bolj kot njihova brezbrižnost me skrbi, da jim nihče več ne pokaže, da je vredno biti dober pravnik in pošten politik. Ko se pravniki zaprejo v tišino strokovnih revij in politiki v populistične besede brez teže – izgubimo prostor, kjer bi oba poklica lahko služila ljudem.

Danes ne potrebujemo več pravnikov in politikov. Potrebujemo boljše. Tiste, ki se zavedajo, da je zaupanje najmočnejše orodje, a tudi najkrhkejše. Pravniki in politiki ne smejo biti bratje po oblasti – ampak bratje po odgovornosti. Srž problema sodobnega (slovenskega) trenutka je porušitev razmerja med pravom in politiko; politiki odločajo, kam, pravniki pa, kako, oziroma politika usmerja, pravo ureja. Kar pa je v naši praksi pravne in politične kulture pogosto obrnjeno na glavo.

Pravniki so poklicani, da pripravljamo osnutke zakonov, pri čemer naj bi sledili ciljem politike – toda pri nas politika pogosto sploh ne definira ciljev, ampak neposredno piše zakone. In to brez sodelovanja z ustavno pravno stroko, brez presoje dolgoročnih učinkov in brez odprtega dialoga s civilno družbo. Brez znanja, brez razmisleka, pogosto pod vplivom interesov ali populizma. Veliko zakonov je v zadnjih letih sprejetih mimo pravnikov – mimo razprav, mnenj in opozoril pravne znanosti. To ne pomeni le slabih zakonov, ampak pomeni nevarnost za pravno državo.

V naši praksi pravnik postaja zgolj izvajalec politične volje, ne več njen varuh. Iz zakonodajnega postopka izgine strokovnost in ostane le hitenje. Zakoni niso več rezultat premišljenega pravnega razvoja, temveč postanejo orodje za utrjevanje oblasti. A glas pravne stroke je pogosto preslišan. In ko se zakoni pišejo po nareku sedanjih interesov, ne pa v okviru trajnih pravnih načel, izgubljamo več kot le kakovost zakonodaje – izgubljamo zaupanje v samo idejo pravičnosti.*